Če se človek preveč podreja in je že od malega navajen da samo kima, potem to ni človek, ki bi živel svoje življenje, osebna rast je nujno potrebna, če želiš resnično doživeti in živeti, kar si sam želiš. Sam sem odraščal na kmetiji. Moji starši so vsak dan delali od jutra do večera, z menoj se ni nihče ukvarjal, razen takrat, ko so mi rekli, kaj vse moram narediti, da bi takrat vedel, kaj je osebna rast, bi bil nesrečen. Nikoli se nisem upiral, kajti oče je bil strog in niti pomisliti nisem smel, da bi kdaj rekel, da kaj ne bom naredil.
Danes se lahko zahvalim moji teti, ki me je skozi vzpodbujala, da naj se učim, ker zaradi nje sem spoznal, kaj pomeni osebna rast in sem danes srečen človek. V šoli mi je šlo lepo, imel sem lepe ocene, tako sem nekako uspel priti do študija, še sam ne vem, kako so starši to dovolili, kajti bilo je pričakovati, da bom delal na kmetiji. Po mojem je imela vmes tudi prste moja mama, da je prepričala očeta.
Še danes se spominjam občutka, kako težko sem zapustil dom, kajti poznal sem samo ta svet in tukaj sem se počutil varno. Prve dni sem veliko prejokal v najeti sobici, potem pa sem se počasi postavil na noge in osebna rast se je začela, čeprav tega sploh nisem vedel. Začel sem uživati v študiju, spoznavati mesto, ljudi, dobival prijatelje z katerimi smo se začeli vsak dan družiti. Meni se je odprl svet. Domov sem na začetku prihajal vsak vikend, kot da sem imel še malo slabe vesti, da sem pustil starše same, kasneje pa sem vedno bolj užival sam z seboj, ko sem spoznaval, kaj imam rad, kaj si želim, kako bi rad živel, takrat se je šele začela moja osebna rast. Ko sem zapustil dom in šel v svet in ta občutek, ko veš kdo si, kaj si želiš to je to, ko je človek srečen sam z seboj in to je osebna rast, ki bi jo vsak moral še kako ceniti.