Ali ste vedeli, da lahko grelni kabli preprečijo, da bi vaši žlebovi popokali?

Prijateljica, ki živi v gorah mi je povedala, kako uživa pozimi na snegu. Opisovala je kako zasnežen gozd izgleda kot v pravljici. Čeprav imam raje morje in toplo podnebje sem ji kar malo zavidala. Rekla je, da je super, ampak da imajo kar nekaj preglavic s snegom in ledom na strehi. Prav zaradi ledu jim žlebovi zmrzujejo in pokajo. Nekajkrat so jih že zamenjali a to ni dolgoročna rešitev. Povedala sem ji, da sem pravkar prebrala članek o tem kako z enostavno rešitvijo žlebovi ostanejo nepoškodovani. Povedala sem ji, da vse kar potrebuje so:

  • Grelni kabel
  • Grelne zanke

Ni vedela kaj točno mislim, zato sem ji povedala. Razložila sem ji, da njihovi žlebovi pokajo, ker pozimi voda, ki odteka od snegu zadržuje v žlebovih. Ta zaradi nizkih temperatur zmrzne in njen volumen se posledično poveča. To pa povzroči, da žleb poči. Rešitev za to je zelo preprosta. Poleti oziroma jeseni, ko še ni snega in so žlebovi suhi, po njih namestimo grelne kable. Pripnemo jih s plastičnimi zankami in povežemo do električne omarice. Nato ročno reguliramo temperaturo in čas delovanja.

Čisto navdušena se je zahvalila za zanimive informacije, ki sem ji podala. Kasneje je svojemu možu povedala kar je izvedela in odločila sta se, da bosta poskusila. Težave z žlebovi so trajale kar nekaj časa in poskusili so že vse, da bi jih rešili. Odpravila sta se v trgovino po vse kar sta potrebovala in se lotila dela. Bila je jesen, ravno pravi čas za ta podvig.

Čez nekaj mesecev sem jo ponovno poklicala in vprašala ali so žlebovi ponovno zaledeneli. Rekla je da ne, ker sta jeseni postavila grelne kable in jih tako rešila. Povedala je, da je stopljeni led iz žlebov lepo odtekal in voda ni nikjer zaostajala. Grelni kabli so se namreč ogreli tudi do 50 stopinj Celzija in tako ogreli vodo, da ni ponovno zamrznila.…

Ko sem postal oče, sem bil najsrečnejši človek na svetu

Nikoli ne bom pozabil tega trenutka, ko sem v naročje dobil svojega otroka. To je tako poseben trenutek, ne morem reči, da se je v meni takrat pretakala samo sreča, še zdaleč ne, bil je prisotni tudi strah in velika odgovornost. Moja draga je bila tako uboga in utrujena, da je od utrujenosti zaspala. Tako sem jaz dobil otroka v naročje in ga tako pestoval. Takrat sem prvič začutil, da sem odgovoren za svojega otroka, da je on moj in da sem postal oče.

Ko so mi vzeli otroka, ker sem moral domov, sem se šel poslovit od svoje drage. Ko sem videl, kako je utrujena in izčrpana, sem, na mesto, da bi šel domov počivat, šel ravno zlatarno. Šel sem po prstan in dal vgravirati otrokovo ime in rojstno. Tako sem drugi dan šel v porodnišnico s prstanom. Takrat je moja draga bila že malo boljše. Najin mali princ je bil zraven nje. Dal sem ji prstan v zahvalo, da mi je rodila sina. Ker je bila takrat precej čustvena, se je zjokala ob sreče, da sem ji prinesel tako lepo darilo. Ta prstan ji pomeni več, kot pa zaročni, to vidim še danes, če ga da včasih dol in ga potem ne najde, kakšno paniko nažene. Tudi zaročnega prstana ni enkrat našla, a ni tako paničarila.

Meni je se z dnevom rojstva otroka spremenilo življenje, nič več nisem srbel samo zase, seda jej bil na prvem mestu otrok, potem draga in šele potem jaz. Tako sem čutil, kajti če bosta onadva v redu, bom jaz v redu. Tako sem jaz razmišljal.…

Trda voda me spremlja prav povsod

Upam si trditi, da trda voda povzroča preglavice ne samo v vašem gospodinjstvu, pač pa tudi drugje. Z njo imajo težave v vseh regijah v Sloveniji. Glede na to, da sem v času študija kar nekaj let živela na Primorskem, čeprav drugače prihajam iz Gorenjske, lahko iz prve roke povem, da je trda voda na Primorskem še malenkost bolj trda. Razlika je res očitna in to so opazili tudi drugi. Pravijo, da je trdota vode odvisna od sestave tal. Sledove, ki jih za seboj pušča trda voda je bilo nemogoče spregledati. Nabiranje vodnega kamna je mogoče opaziti na vodnih pipah, v bobnu pralnega stroja, v samem kuhinjskem umivalniku in še bi lahko naštevala. 

Verjetno se sprašujete, kako sem se lotila odstranjevanja tolikšne količine vodnega kamna. Če sem želela, da moja kuhinja ter kopalnica izgledata kot na sliki, brez sledov vodnega kamna, sem bila vsakodnevno primorana čistiti. Lahko bi se reklo, da sem bila zaradi nenehnega čiščenja sužnja svojega stanovanja. To me sicer ni motilo, saj mi čiščenje predstavlja neko vrsto sprostitve, ki pa je v današnjem času nujno potrebna. Ves stres in negativna energija, ki prežita nenehno nad nami, sta še kako škodljiva. Sicer priznam, da mi je trda voda včasih povzročala kup preglavic, a sčasoma sem se nekako sprijaznila. Žal, vse do danes še nisem našla rešitve. Edina rešitev, ki mi pomaga pri težavi s trdo vodo, so naravna čistila, ki jih uporabljam pri čiščenju. 

Za naravna čistila me je že v času študija na Primorskem navdušila sostanovalka. Sama mi je velikokrat pomagala pri čiščenju sledi, ki jih je za seboj pustila prav trda voda, zato je dobro vedela, katera čistila bodo pomagala, da se vsaj za nekaj časa znebiva vodnega kamna. Ob koncu tedna sva si zato vzeli čas za generalno čiščenje stanovanja. Občutek, da sledovi, ki jih za seboj pušča trda voda, izginejo vsaj za en teden je neprecenljiv.

Ko gledaš ure rolex veš, da so to ure zmogljivosti in prestiža

Že dolgo razmišljam, da pa bi svoji dragi kupil uro. Nakit me ne očara tako, kot res dobra ura in vsi vemo, da je res dobra ura rolex, ki pa tudi ni poceni. A kaj moram, če pa imam svojo drago tako zelo rad. Predenj sem se za to odločil, sem moral pogledati, če ona ure sploh nosi. Zakaj pa jaz vem, da bi bila ona ure rolex res vesela?

Ker je enkrat gledala spletno stran teh ur in bila šokirana, koliko takšne ure stanejo in da si je nikoli ne bo mogla privoščiti, če pa bi imela denar pa bi si jo. Tako sem vedel, da si jo želi in stopil do trgovine, kjer te ure prodajajo. To je čisto drug svet, kot navadne ure, tukaj se cene res vrtijo visoko in če ne bi bil privatnik, si res takšne ure rolex ne bi mogel privoščiti. Tako smo skupaj pogledali, katere ure so na razpolago in potem sem si vzel čas za razmislek. Mojo drago sem imel tako zelo rad, da sem komaj čakal, da jo presenetim, ker pa sem hotel, da bo to nekaj posebnega, sem se odločil, da bom počakal, da bo rodila, ker je bila noseča in bo to darilo pri porodu za celo življenje.

Ko je moja draga rodila, ure rolex nisem pozabil, imel sem jo z seboj. Počakal sem drugi dan, da se je malo spočila, potem pa sem ji prinesel uro. Ko je ona videla, kaj sem ji kupil, je jokala, ure rolex so itak svetovne, dobiti takšno uro pri rojstvu otroka, pa je pika i. Ni mogla zadrževati solz. 

Ja, res je, da so ure rolex prestižne in drage, a ta trenutek šteje več, ko sem razveselil svojo drago in ko zraven gledam mojega otroka, ko sem postal oče, tudi jaz ure rolex ne bom pozabil nikoli.

Strešne kritine si niso enake

Celo življenje sem delal kot krovec. Tega poklica me je izučil oče in že kot najstnik sem se sprehajal po strehah. Sprva sem delal pri različnih mojstrih in polagal najrazličnejše strešne kritine Eternit, od kovinskih do lesenih. Ugotovil sem, katere se hitro in enostavno montirajo in s katerimi smo imeli več težav. Naše delo je zelo pomembno, saj hiša brez strehe ne more stati.

Ko sem bil star nekaj čez trideset let, sem se odločil, da odprem svoje podjetje. Osredotočil sem se na lesene strešne kritine, s katerimi smo pokrivali predvsem spominske stavbe in brunarice. Takrat je bilo dela dovolj, saj so bile lesene strešne kritine moderne in je bilo veliko povpraševanja po njih. Čeprav mi je delo z lesom v užitek zaradi občutka, ki ga imaš v rokah, so deske težke in delo je naporno.

Čez nekaj let je bilo povpraševanja vse manj in odločil sem se, da je čas za razširitev ponudbe. Takrat so na trg prišle nove lahke in kovinske strešne kritine, ki so tudi dolgo zdržale. Trend se je obrnil in to je bila takrat prava izbira za podjetje. Montaža kovinske strešne kritine Eternit je bila lažja, saj so bile lahke. Pa tudi dokaj ugodne so bile, zato smo imeli veliko strank.

Po petdesetem letu sem prenehal z montažo in se osredotočil zgolj na poslovni del podjetja, ostalo sem prepustil mlajšim. Ugotovil sem, da sem naredil pravi korak, da sem se odločil za kovinske strešne kritine Eternit. Lesene so bile vse manj pogoste, občasno kritje brunaric pa žal ne zadostuje za vodenje podjetja. Kljub temu sem pogrešal občutek lesa pod rokami.

Nekaj let pred upokojitvijo sem podjetje predal sinu in se posvetil svoji ljubezni, delu z lesom. Spet sem tako začel polagati lesene strešne kritine, ki so bile takrat sicer iz mode. Osredotočil sem se na kakovostno montažo brunaric, ker mi je preostali posel, ki se je osredotočal na kovinske strešne kritine, to omogočal. Les je namreč moja edina prava poklicna ljubezen in pogrešal sem ga.

Moj obraz je bil obupen, hialuronska kislina me je rešila, da sem si spet lepa

Imela sem obdobje, ko se nisem počutila v redu. Neprestano me je nekaj bolelo, ali je to bila glava, v prsih, trebuh, to je trajalo precej dolgo, lahko govorimo v mesecih, tako ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla zgubano staro žensko, ki je tudi hialuronska kislina ne bi rešila. Komaj sem čakala dan, da se začnem boljše počutiti, dnevi so se vlekli in jaz sem se dobesedno starala. Imela sem občutek, da ima vsak dan več gub. Nekaj sem morala storiti, kljub mojemu počutju, a nisem imela volje, dokler nisem gledala ene oddaje, kjer so govorili, da so naše misli vse. Takrat sem se zamislila in sama sebi rekla, da ne bom več jamrala. Drugo jutro sem začela z nasmeškom na obrazu, te gube, ki so bile vidne, sem vedela, da mi bo pomagala hialuronska kislina, pa naj reče kdo hoče, kaj hoče.

Naročila sem se v kozmetični salon, tudi ona je bila šokirana, kako veliko gub sem imela za svoja leta, ko pa sem ji povedala, da so se te gube naredile skoraj vse v enem letu, je bila še bolj šokirana. Povedala mi je, da mi bo hialuronska kislina pomagala in da že danes lahko začneva z delom. Takoj sem potrdila in tako sem po enem mesecu bila čisto drugačna, kot pa sem bila prej. Moja koža je sijala od zdravja, hialuronska kislina je skrila moje gube, ki so me tako motile, posebej okoli oči, čela in ust. Še danes ne vem, zakaj sem se tako na hitro postarala, pogrešala sem svoj nežni mladostni obraz. Sedaj je edina moja rešitev hialuronska kislina in s tem se bom mogla sprijazniti. Mene sedaj nič več ne ustavi, hočem biti lepa, mladostna in hialuronska kislina me bo pri tem rešila.

Razvijanje fotografij za na steno otroške sobe

Otroške sobice naj bi bile prostor v katerem se otrok lepo počuti. Vsak starš se potrudi, da otroku naredi otroško sobo. Jaz sem še posebej uživala, ko sem urejala sinovo sobo, odločila sem se, da bom naredila razvijanje fotografij na katerih je on, da bo tako njegova soba še bolj zažarela.

Težko je odločiti katere slike izbrati, kajti otrok raste in kar hitro se zgodi, da mu bodo fotografije v sobi preotročje. Ker pa sem naredila razvijanje fotografij za na steno, sem res dobro premislila. Izbrala sem slike, na katerih je on kot košarkar, ker je treniral košarko. Takšne slike so vedno lepe, tudi če je na sliki manjši.

Moram reči, da me razvijanje fotografij ni prišlo veliko, pričakovala sem veliko več, tako da bom v prihodnosti še sigurno izbrala katero sliko za na steno. Njegova soba je bila brez slik preveč pusta, sedaj pa so slike naredile tisto piko na i. Tudi njemu so slike bile zelo lepe, prav presenečen je bil, ko jih je videl. Verjamem, da bom mogla z leti slike nadomestiti, ker si ne predstavljam, da ima skozi iste, razvijanje fotografij v nalepki je res super ideja in moram vam reči, da se slike čisto lepo odlepijo od zida, čisto nič ga ne poškodujejo. Sem že preverila.

Kako smo lahko ljudje srečni, da obstaja razvijanje fotografij na tako modern način, spominjam se svojih starih staršev, ki so imeli samo albume in notri majhne črno bele slike. Da je bila slika velika, je moral biti velik dogodek, kot je recimo poroka. Danes pa je razvijanje slik že tako daleč napredovalo, lahko jih razvijaš pri fotografu, lahko pa vse narediš preko spleta in domov ti pošljejo prelepo knjigo z slikami. Ta način je najhitrejši in mi ki nimamo nikoli časa, tudi najbolj praktični. Nikoli ne pozabite na razvijanje fotografij, ker je še kako lepo sčasoma pogledati slike. 

Pohodi brez žuljev in športne nogavice

Zaradi preveč nabranih kilogramov, sem se odločila, da bom trikrat na teden šla na enourni pohod, tako sem potrebovala dobre športne nogavice in dobro obutev, drugo sem lahko uporabila, kar sem imela pač doma. Lahko rečem, da so bili kilogrami samo kaplja čez rob, pri meni se je nabralo veliko različnih stvari. Moje počutje je bilo vse drugo, samo dobro ne. Včasih sem komaj preživela dan, dobesedno sem se vlekla skozi dan, pa še to sem potrebovala popoldanski počitek. 

Moje telo je kričalo in jaz ga nisem slišala, dokler se v svoji koži zaradi kilogramov nisem več dobro počutila. Začela sem hoditi izrecno samo zaradi kilogramov, dobre športne nogavice in obutev ni težko kupiti, težje je ohraniti vse te zadane pohode trikrat na teden, a sem to obljubila sama sebi. Čutila sem, da to zmorem in to potrebujem. Ko sem začela hoditi, so me čevlji ožulili, nisem vedela, ali so krivi čevlji ali športna obutev, tako sem prvo zamenjala športne nogavice in ugotovila, da so mi prejšnje lezle dol in tako povzročile žulje.

Še danes se spomnim, kako sem na tretjem pohodu nekje na sredini pohoda začela svobodno dihati. Enostavno nisem mogla verjeti, kako je moje telo potrebovalo gibanje, svež zrak, svobodo, tišino, ki jo dobiš v naravi. Takrat sem ugotovila, da so moji pohodi zdravilni, potrebovala sem jih za duševno stanje. Tako sem bila še bolj prepričana, da moram vztrajati, tudi športne nogavice sem si kupila na zalogo, samo da ne bo izgovorov, da na pohode ne grem, ker nečesa nimam. Danes je moje počutje veliko boljše, kot pa je bilo pred pohodi. Spoznavam sebe, izgubljam kilograme, počutim se boljše, lahkotnejše. Ja, z veseljem še kar obujem športne nogavice in grem. To mi je zlezlo pod kožo in ne dam se več. Upam, da bom to ohranila v prihodnjih letih, čevlje in športne nogavice pa bom že kupila nove, ko bodo te uničene. 

 …

Že stari in polomljeni stoli

Ko sem kot sin delal v gostilni, se nikoli nisem sekiral, kakšna je gostilna, kakšni so stoli, mize, oprema, vedno sem vse to prepustil staršem, ki sta skrbno skrbela zato. Videl sem določene stvari, ki bi spremenil ,vendar sta to imela preko starša in se enostavno nisem hotel mešati. 

Potem pa je prišlo leto, ko sta se moja starša umaknila, imela sta dovolj gostilne in vse skupaj prepustila meni. Jaz pa sem takoj začel razmišljati o novostih, da bi bili potrebno novi stoli, mize, novi šank, želel sem si malo spremembe, da bi si naredil gostilno takšno v kateri bi se dobro počutil. Ker sem že od 16 leta naprej delal v gostilni, sem imel določene prihranke, to sploh ni bil problem, večji problem je bil, ko sta to zvedela starša. Ko je mama zvedela, da bodo novi stoli in mize in tekaj rekla, zakaj to počnem, da so trenutni stoli in mize čisto ok. 

Ni me razumela, nisem ji imel kaj razlagati, če bi me hotela razumeti, bi me že na začetku, oče je bil bolj razumljiv, videl je, da si želim narediti po sovje, kar je tudi spoštoval. V bistvu je bil srečen, ker je videl ,da se v gostilni dela, novi stoli in mize je njemu govorilo, da sem resen, da si želim delati in uspevati.

Na koncu, ko je bil še nov pult, so stoli in mize res pasale, tudi mami je bilo lepo, prav videt ji je bilo, vendar je imela tisti obrambni sistem, da ne bi zapravljal denarja, jaz pa sem si naredil tako, da bom lahko z užitkom delal v sedaj moji novi gostilni. Sedaj so novi samo stoli, mize in pult, z leti pa bom še sigurno kaj spremenil, ker me še določene stvari motijo in si jih želim spremeniti. Sedaj, ko vstopim v gostilno, se že počutim ,da je moja, ta občutek mi dajo ravno moji novi stoli, mize in pult. 

Markiza na našem potovalnem avtu

Že nekaj let nazaj smo se pogovarjali, kako bi mi uživali, če bi lahko imeli avtodom, vendar pa smo se zavedali, da si tega ne moremo privoščiti, zato je naš oče šel v akcijo in kupil navadni kombi, ki ga je predel v potovalni avto, lepa notranjost, markiza na strehi avta montirana, vse je naredil tako, da je naš potovalni avto postal pravi avtodom. 

Kar nekaj časa in truda je bilo potrebno, da je ta avtodom nastal, vse je kupoval po delih, pohištvo, posteljo, elemente, markiza je bila kupljena ta dobra, kajti zavedal se je, da je potrebno imeti kvalitetno, da nam bo služila proti dežju in soncu. Ko smo prvič šli z tem potovalnim avtom na dopust je bilo bajno, res smo uživali, markiza nam je služila za senco, da smo spili prvo jutranjo kavo in čez cel dan, da smo se lahko skrili soncu. V glavnem to je bil naš mali avtodom in prav nič nismo pogrešali kaj drugega ali večjega. Ker je bil potovalni avto manjši, kot ostali avtodomi, pa je velika markiza poskrbela, da smo dobili več prostora, in smo lahko imeli veliko stvari zunaj. 

Moj oče je vedno našel takšen prostor v kampih, kjer je bilo veliko prostora, tako da je markiza lahko segala daleč naprej, da je le bila lepa senca in smo tako lahko imeli v senci mizo, stole, žar in še ležalne stole. Res je bilo super. Še danes hodimo na dopust z tem avtom, le da danes že ločeno, moja dva starša sama in jaz z punco sam. Temu se reče pravi užitek, ker smo na svojem, markiza pa nam da tisti dodatni prostor, ki ga potrebujemo za lenarjenje, peko in za hrano. Nočem več v hotele, apartmaje, tako mi je prekrasno in upam da traja še ogromno let, da nas avto ne bo pustil na cedilu in da bo markiza še stala tako kot mora.