Ko je moja sestrična pred nekaj meseci rodila svojega prvega otroka, sem se zavedla, da želim nekaj več kot le poslati darilo. Iskreno, nisem bila prepričana, kaj naj napišem. Voščilo ob rojstvu se sliši preprosto, a ko sem sedela s praznim listom pred seboj, sem ugotovila, da je to trenutek, ki ga želim obeležiti z iskrenimi in premišljenimi besedami.
Spomnim se, kako sem začela razmišljati o vseh najinih skupnih letih, od otroških počitnic do najinih odraslih pogovorov o prihodnosti. In zdaj je ona postala mama. Nekaj tako velikega, pa vendar tako naravnega. Želela sem, da moje voščilo ob rojstvu zajame vse to – ponos, veselje, občudovanje in nekakšno tiho zavedanje, da se njeno življenje za vedno spreminja.
Na koncu sem napisala nekaj preprostih, a iskrenih stavkov. O tem, kako srečen otrok je, da bo odraščal ob njej. Kako verjamem, da bo znala poslušati, razumeti in nuditi toplino. In kako se veselim vsega, kar prihaja. Prvih korakov, prvih besed, skupnih druženj.
Ko sem ji voščilo dala skupaj z darilom, je kar nekaj časa molčala. Potem me je objela in rekla: To bom shranila. To bom enkrat prebrala njemu, ko bo dovolj velik. In meni so se zarosile oči.
Takrat sem spoznala, da voščilo ob rojstvu ni le lep dodatek k darilu, ampak nekaj, kar lahko ostane. Nekaj, kar ima moč besed, ki se berejo znova in znova. Od takrat naprej vedno napišem voščilo iz srca. Ker vem, da so prav takšni trenutki tisti, ki štejejo.
Zdaj vedno, ko nekdo izmed prijateljev ali družinskih članov pričakuje otroka, že razmišljam o voščilu, še preden izberem darilo. Včasih napišem pismo, drugič le nekaj vrstic, a vedno iskreno in z mislijo na to novo življenje, ki prihaja. Voščilo ob rojstvu je zame postalo mali obred – način, kako ustaviti čas in podariti nekaj, kar ne zastara. Besede imajo moč. In v takih trenutkih čutim, da lahko z njimi res nekaj dam.…