Nikoli ne bom pozabil tega trenutka, ko sem v naročje dobil svojega otroka. To je tako poseben trenutek, ne morem reči, da se je v meni takrat pretakala samo sreča, še zdaleč ne, bil je prisotni tudi strah in velika odgovornost. Moja draga je bila tako uboga in utrujena, da je od utrujenosti zaspala. Tako sem jaz dobil otroka v naročje in ga tako pestoval. Takrat sem prvič začutil, da sem odgovoren za svojega otroka, da je on moj in da sem postal oče.

Ko so mi vzeli otroka, ker sem moral domov, sem se šel poslovit od svoje drage. Ko sem videl, kako je utrujena in izčrpana, sem, na mesto, da bi šel domov počivat, šel ravno zlatarno. Šel sem po prstan in dal vgravirati otrokovo ime in rojstno. Tako sem drugi dan šel v porodnišnico s prstanom. Takrat je moja draga bila že malo boljše. Najin mali princ je bil zraven nje. Dal sem ji prstan v zahvalo, da mi je rodila sina. Ker je bila takrat precej čustvena, se je zjokala ob sreče, da sem ji prinesel tako lepo darilo. Ta prstan ji pomeni več, kot pa zaročni, to vidim še danes, če ga da včasih dol in ga potem ne najde, kakšno paniko nažene. Tudi zaročnega prstana ni enkrat našla, a ni tako paničarila.

Meni je se z dnevom rojstva otroka spremenilo življenje, nič več nisem srbel samo zase, seda jej bil na prvem mestu otrok, potem draga in šele potem jaz. Tako sem čutil, kajti če bosta onadva v redu, bom jaz v redu. Tako sem jaz razmišljal.…