Spomnim se prvih mesecev v novi hiši, ko notranje žaluzije še niso bile nameščene. Ne spomnim se točno več zakaj je do tega prišlo, ampak tako je bilo. 

Ker imam navado, ko sem sama doma, da se ne oziram na to, ali sem oblečena ali ne, ko recimo pridem izpod tuša, lahko samo pomislim, kolikokrat je kašen sosed imel priliko tistih par sekund ujeti mojo golo postavo, in trenutek, ko sem se zdrznila in hitro ugasnila luč. Najbrž je bilo smešno za videti, meni pa skrajno neprijetno. Vedno znova sem namreč pozabljala, da notranje žaluzije še niso nameščene na oknih. Po kakšnem tednu sem se končno spravila iz omare vzet kopalni plašč, da sem lahko v njem hodila po hiši brez skrbi, ko sem prišla izpod tuša.

Tudi čez dan ni bilo vedno prijetno. Včasih sem si zaželela popoldanski spanec v dnevni sobi in tega nikakor nisem mogla izvesti. Takrat priznam, da sem resnično že pogrešala notranje žaluzije, da bi lahko malo zakrile svetlobo. Je bilo pa lepo, ker so bila okna hiše resnično velika in ko je bil dan, in ko sem kaj delala, je bilo resnično prijetno in toplo. Ko smo končno dobili notranje žaluzije, sem pa priznam takoj, ko je bilo možno in sem bila sama doma sredi dneva, zaspala na sedežni garnituri.

Kljub temu da imam zelo rada ob večerih, da so notranje žaluzije spuščene, pa jih imam zelo rada dvignjene ob večerih pozimi, ko je sneg. Prižgem si najljubšo glasbo, prižgem nekaj svečk in enostavno uživam v belem pogledu na zasnežen vrt, medtem ko dvignjene notranje žaluzije omogočajo, da belina snega zunaj pričara dodatno svetlobo v prostoru.…